Anglija

Anglijo je najbolj zaznamoval Martin. Po namestitvi v hotelih smo po ustaljeni navadi sklenili, da uspešen prihod kot se spodobi zalijemo v najbližji gostilni. Ker je splošno znano, da Martinu zunaj domačega dvorišča orientacija hitro povzroči težave, smo ga poklicali in mu naznanili, da ga čakamo na sosednjem vogalu. Pa se je uprl. »Jaz se v tej monarhiji ne bom znašel. Nikamor ne grem. Še v sobi sem se privezal na radiator da se ne izgubim!« Prifarci nismo obupali. Družno smo ga spravili v prvo gostilno in v jutranjih urah nazaj v sobo.

 Danska

V nekoliko večjem kombiju RTV Slovenija smo se vračali s festivala evropske ljudske glasbe na Danskem. Da bi nam čas hitreje mineval smo se začeli učiti novo pesem. Učili smo se jo tako zagreto, da je naš bugarist Miro Košir, ki je bil na vrsti za vožnjo, zamenjal smer na avtocesti. Tako smo se namesto da bi se vedno bolj bližali Ljubljani vozili stran od nje. Pesem smo se naučili, šoferja pa zamenjali.

Mengeš

V Mengšu imajo veselo prireditev Pod mengeško Marelo. Tudi Prifarce so povabili. Z nastopom smo bili zadovoljni in veseli smo se odpeljali domov proti Fari, saj smo imeli občutek, da smo se dobro odrezali. Ko smo zavijali v Kočevje so nas poklicali iz Mengša. »Kje ste Prifarci? Na oder bo treba!« Organizatorji nam niso povedali da sta nastopa dva. Popoldanski in večerni.

Šmartno pri Slovenj Gradcu

Na ta koncert smo odšli s težkim srcem, saj smo vedeli da je Mitja Ferenc bolan in poškodovan. Imel je visoko vročino, želodčne težave in z njimi vse tisto kar k temu škodi za povrh pa še zlomljeno trtico. A je vztrajal da zaradi njega nastop že ne bo odpadel. Ko smo bili pri deveti pesmi Šel sem po zelenem travniku se je Mitja znašel na tleh. Izgubil je zavest, Miro ki je stal poleg njega pa je ko sta padala Mitja in njegova berda najprej prijel za berdo. Koncert smo prekinili in poklicali rešilca. Mitja pa ni odnehal. Vztrajal je, da čez 10 minut s koncertom nadaljujemo. Kljub temu, da so reševalci prihiteli v nekaj minutah, se jim je za pomoč zahvalil. Koncert smo izpeljali do konca. Naši poslušalci pa so Mitjo z ovacijami nagradili za pogum in vzdržljivost. No, reševalci so kljub temu do konca koncerta Mitjo opazovali s strani odra.

Predgrad

Bil je december, zunaj je snežilo, dvorana kulturnega doma v kateri smo imeli tonsko vajo za večerni nastop pa je bila že kar stara, neogreta in potrebna obnove. Zakurili smo si gašperček in začeli z vajo. Naenkrat se je Mitji pod nogami zlomila deska in skupaj z berdo se je znašel do pasu v podpalubju odra. Pa ga ni inč motili in je mirno igral naprej. Po nastopu pa smo se z županom le dogovorili naj deske zamenjajo.

Bojan Adamič

V prvih letih našega skupnega glasbenega ustvarjanja smo se večkrat spraševali, kam naj se usmerimo z našo glasbo. Nasvete smo iskali pri različnih glasbenih strokovnjakih, predvsem pri tistih ki so se ukvarjali z ljudsko glasbo, in marsikaj so nam vedeli povedati. Najbolj pa nam je ostal v spominu nasvet mojstra Bojana Adamiča ki smo ga med snemanjem zgoščenke Mlinarca tudi povprašali za nasvet. Bil je kratek in jedrnat: »Igrajte to kar vam leži pri srcu in duši. To bodo vaši poslušalci tudi opazili.«

Bojan Adamič

Na enem od naših prvih srečanj z mojstrom Bojanom Adamičem ko smo ga prosili če bi za Prifarce naredil nekaj priredb ljudskih pesmi, nas je Adamič vprašal tudi po izobrazbi. Hitro smo se postavili!  Zvonka je profesorica na srednji šoli, Emil ima srednjo šolo, Mitja dela magisterij, Martin ima končano fakulteto, Miro in Dušan sta tudi profesorja na  srednji šoli, Valentin končuje fakulteto. Pa smo se povsem napačno razumeli. Bojan Adamič se je lotil priredb za Prifarce misleč da smo mu s tem zaupali našo glasbeno izobrazbo. Posledica je bila, da smo se kar nekaj mesecev prebijali skozi njegove priredbe, saj je naša glasbena izobrazba dokaj osnovnošolska.