Prifarci za glasbo, ki jo poustvarjamo, nikoli nismo našli slabih besed. Zdela se nam je del nas. Pa tudi na vsa usta se nismo hvalili. Kjer smo se pojavili so nas ljudje nagrajevali z aplavzi, večjih ambicij pa nismo imeli. Dokler ni izšel prvi plošček,  pa drugi, tretji, četrti… Opla, tukaj se je pa ustavilo. Naš četrti plošček »Dober večer, mamica« je kar naenkrat postal etno album leta 2000, dobili smo prvo res prestižno nagrado Zlatega petelina.   

Potem smo pa vzeli zalet. Ko smo prvič skočili na Festival narečne popevke v Maribor smo si s pesmijo Nežica pripeli četrto nagrado.

Leto zatem (2005) smo s pesmijo v gorenjskem narečju Moja deklca prvič zares zmagali. Nagrado so nam položili v roke gledalci TVS, ki so za pesem glasovali po telefonu.

Čez tri leta (2008) se je na Festivalu narečne popevke spet najvišjemu številu glasov gledalcev TVS pridružila še prva nagrada strokovne žirije. Tista noč na mariborskem Lentu je bila res dolga, saj dvojne nagrade za pesem v ribniškem narečju »Lepu je blu« niti sanjati nismo upali.

Tega leta nas je čakal še decembrski pohod na Ljubljano. Najeli smo Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, jo dvakrat razprodali in skupaj z gostoma Nušo Derendo in Andražem Hribarjem pripravili odličen koncert Kjer je bila mlinarca. Stati na odru največjega kulturnega hrama za Prifarce ni bil mačji kašelj, ob koncu koncerta pa smo obljubili, da drugo leto spet pridemo.

Obljubo smo držali in novembra 2009, tokrat kar v Galusovi dvorani Cankarjevega doma pripravili koncert z naslovom Nocoj pa oh nocoj. Pridružila se nam je Manca Izmajlova in 17 dam domače narodnozabavne glasbe, med njimi največje zvezde (Marija Ahačič Pollak, Jožica Svete, Stanka Kovačič, Cita Galič, Sestre Potočnik in mnoge druge). Oba naša koncerta v Cankarjevem domu je posnela in predvajala tudi TVS. Bila je to pentlja na bogatem letu 2009, ki ga bomo Prifarci za vedno pomnili.   

To leto  smo namreč junija najprej zmagali na festivalu Etno Kostel, katerega idejni očetje smo prav Prifarci. Odpeli smo »Matildo«, hudomušno zgodbo o gospe s koso, ki se ji vesela družba spretno izogiba.

Septembra pa smo odšli na velikanko. S pesmijo Tisti nekdo smo bili sprejeti na verjetno na Slovenskem najbolj prestižni festival namenjen le velikim imenom, na Slovensko popevko 2009.  Nihče sicer ni rekel na glas, Prifarci pa smo znali razumeti tudi poglede. Zahvaljujoč tekstopiscu in avtorju glasbe Žigi Bižalu smo vedeli, da imamo dobro pesem, na vrsti za nastop smo bili predzadnji, Mitja je pridno vadil… Le dan pred odločnim nastopom ga je pod oko pičil sršen in ker je preveč krilil, ga je na isto mesto pičil še drugič,  zato njegov levi profil ni bil povsem brezhiben – smo pa zmagali. In Tisti nekdo je spet postala najboljša pesem po izboru gledalcev.

Ko smo po dolgem hodniku prihajali po nagrado iz enega studia v drugega, so z nami prihajali tudi očitno vedno številnejši ljubitelji naše glasbe, ki nas že vsa leta sprejemajo z odprtimi rokami, ki glasujejo za nas in ki verjamejo, da tisti, ki imajo radi ljudsko glasbo - iz katere smo vsi zrasli - zmorejo zmagovito zapeti še tudi kaj drugega. In kje drugje!

Da pa ne bi na še kakšno zmago čakali predolgo,  smo se septembra 2010 še enkrat preizkušali v Mariboru. V kraju za nas najbolj lepega spomina. S pesmijo na "N spumlad" smo že tretjič osvojili Vaša srca in  že tretjič prejeli najvišjo nagrado občinstva oz. glasovalcev po telefonu. Za najboljšega tekstopisca festivala pa je prejel nagrado naš Žiga Bižal, s katerim smo zdaj že kar usodno povezani.